Category: Uncategorized

(Please, scroll down to read a summary in English.)

SENSOTRA-hankkeessa tutkitaan eri sukupolvien edustajien kokemuksia omasta elinympäristöstään. Erityisen kiinnostuneita projektin tutkijat ovat olleet siitä, miten erilaiset laitteet ja teknologiset apuvälineet vaikuttavat ihmisten elämään. Tutkimuksen kohteena on kolmen keskisuuren eurooppalaisen kaupungin – Turun, Brightonin ja Ljubljanan – elettyjen aistiympäristöjen muutos aikavälillä 1950—2021. Puolet tutkittavista on eri alojen taiteilijoita. Hankkeen johtaja, kulttuurintutkimuksen professori Helmi Järviluoma sai Euroopan tutkimusneuvostolta (ERC) noin 1,9 miljoonan euron varttuneen tutkijan tutkimusmäärärahan vuosille 2016—2021.

Tieteidenvälinen hanke tuottaa rikasta dataa

Tieteidenvälisessä hankkeessa on keskitytty tutkimaan ylisukupolvisia ympäristösuhteita erityisesti aistielämäkertojen avulla. Äskettäin ilmestyneessä humanistista kaupunkitutkimusta esittelevässä kirjassa projektin tutkijat kuvaavat SENSOTRA:n päämetodia seuraavasti:

Tutkimuksen aistielämäkerralliset kävelyt toteutettiin siten, että eri sukupolvia edustavat parit kulkivat yhdessä yhden tai useamman tutkijan kanssa kaupungilla. Kumpikin tutkittava sai vuorollaan valita kävelyreitin. Kävelyiden aikana keskusteltiin aistimuksista ja aistimuistoista. Puhe ja muistelu keskittyivät yleensä tutkittavien kokemuksiin ympäristönsä muutoksista sekä siihen, kuinka tapamme käyttää kaupunkia on vuosien ja vuosikymmenten varrella – ja myös teknologioiden kehittyessä muuttunut. Keskustelut ovat fokusoituneet sekä aistiympäristöön itseensä että siihen, kuinka tapamme “käyttää” kaupunkia on vuosien ja vuosikymmenten varrella – ja myös teknologian kehittyessä – muuttunut. (Järviluoma, Aula, Pöllänen, Pärjälä, Tiainen & Venäläinen 2021, 63.)

Hanke tallentaa näitä eri sukupolvien kokemuksia aistiympäristöistä videoina, kuvina, äänitallenteina ja paikkatietoina. Hankkeen alkuvaiheessa oli kunnianhimoinen tavoite toteuttaa avoimen tieteen periaatteita ja avata kerättävää aineistoa mahdollisimman avoimesti jatkokäyttöön. Tämä oli kirjattuna myös hankkeen aineistonhallintasuunnitelmaan.

Datan avaamisen haasteet ihmistieteissä

Tutkimusaineiston avaamisessa kuitenkin törmättiin heti haasteisiin: tietosuojalainsäädännön mukaan avoimeen käyttöön voidaan antaa vain anonyymiä aineistoa, josta yksittäiset henkilöt eivät ole tunnistettavissa. Esimerkiksi kasvokuva ja puheääni ovat henkilötietoa. Tämän hankkeen etnografisen aineiston anonymisointi eli henkilötietojen pysyvä poistaminen, ei ole mahdollista ilman että aineisto menettäisi tieteellistä ja kulttuurihistoriallista arvoaan. Niinpä jo alkuvaiheessa päädyttiin siihen, että aineisto on arkistoitava tunnisteellisena (Järviluoma & Ruotsalainen 2018.) Vielä hankkeen loppuvaiheessa on epäselvää, miten tätä ainutlaatuista arkistoitavaa aineistoa voidaan luvanvaraisesti antaa jatkokäyttöön.

Koska varsinaisen tutkimusaineiston antaminen avoimeen käyttöön ei ollut mahdollista, hankkeessa toteutettiin interaktiivinen Sensotra Tour -verkkosivu osoitteeseen: https://www.thinglink.com/scene/1364831714358067201. Sivusto esittelee aistielämänkerrallisia kävelyjä kolmessa kaupungissa, hyödyntäen sekä 360-kuvia ja 360-videoita että äänitallenteita äänimaisemista ja haastatteluista. Tutkittavien anonymiteetin takaamiseksi haastatteluosuudet on tuotettu ääninäyttelijöiden avulla.

Kokonaisuutena tutkimusaineistoa syntyi lähes yhden teratavun verran. Suurin osa aineistosta on videomuotoista. Videot on tallennettu mov-tiedostomuodossa. Aineistoon kuuluu lisäksi äänihaastatteluita, jotka on tallennettu wav-tiedostomuodossa. Aineistosta löytyy myös 360-valokuvia, tilaääntä, GPS-dataa, atlas.ti-, Excel-, ja Word-tiedostoja sekä PDF-dokumentteja. Suurin osa aineistosta sisältää henkilötietoja, joten aineiston käsittelyssä on huolehdittava tietosuojaan liittyvistä kysymyksistä. Näissä on noussut uusia haasteita hankkeen aikana voimaan tulleen Euroopan yleisen tietosuoja-asetuksen vuoksi.

Koko aineisto on katsottu kulttuurihistoriallisesti merkittäväksi materiaaliksi, joka halutaan säilyttää pitkäaikaisesti tutkimustarkoituksiin kokonaisuutena, jolloin sitä ei voida myöskään anonymisoida menettämättä itse aineistoa. Hankkeen aikana aineisto on ollut tallennettuna EUDAT:n B2DROP-palvelussa ja se on tarkoitus siirtää IDA-palveluun ja sieltä edelleen pitkäaikaissäilytykseen Fairdata-PAS -palveluun.

Pitkäaikaissäilytykseen siirtyminen on edellyttänyt, että aineistoa on tarkastettu monista näkökulmista ja tiedostomuotojen siirtokelpoisuudesta on täytynyt tehdä selvityksiä ja ratkaisuja siitä, mitä aineistolle tarvitsee tehdä ennen pitkäaikaissäilytykseen siirtämistä. Hankkeen toimijat ovat olleet yhteydessä CSC – Tieteen tietotekniikan keskuksen asiantuntijoihin, joilla on ollut pääsy tiedostoihin ja näin he ovat voineet keskustella heidän kanssaan ilman välikäsiä.

Fairdata-PAS palvelun käyttöönottoa valmisteltiin hakemalla tallennuslupaa Opetus- ja kulttuuriministeriöstä, jonka jälkeen ryhdyttiin keskustelemaan palvelusopimuksen laatimisesta yliopiston ja CSC:n kanssa. Käytössä oleva palvelusopimus on yliopiston sopimussäännösten vastainen, joten sopimuksen allekirjoittamista varten täytyi laatia erillisen selvitys allekirjoittajalle ennen sopimuksen hyväksymistä.

Myös sopimuksen liitteissä on ollut haasteita, kun palvelun käyttötarkoitus on palvelusopimuksen mukaisesti tutkimus, mutta pitkäaikaissäilytystarpeen mukaisesti tarpeemme on myös arkistoinnillinen. Tämän huomiointi edellyttää erityiskirjauksia aineiston käsittelyliitteeseen. Kirjaston tehtävänä on ollut koordinoida hankkeen toimijoita prosessin edistämiseksi ja tehtävien aikatauluttamiseksi.

Hyvä datanhallintasuunnitelma ja ennakointi auttaa datan avaamisessa

Hanke opetti paljon tutkimusdatan avaamisesta sekä tutkijoille, että dataan liittyvien palveluiden toteuttajille. Humanistinen tutkimus, jossa tutkitaan lähtökohtaisesti yksilöitä, näyttäytyy erityisen haasteelliselta sekä tutkijoiden, että tutkimuskohteiden kannalta. Yksi keino avata aineistoa laajan yleisön nähtäville on tämä SENSOTRA -hankeen toteuttama muokattu versio, jolla annetaan kuva – jopa näytelty – siitä, mitä aineisto on.

Varsinaista henkilötietoja sisältävää tutkimusaineistoa voidaan tietyissä tapauksissa luovuttaa luvan varaisesti toisille tutkijoille tutkimuskäyttöön, mutta käytännöt tähän ovat vasta muotoutumassa. Jos aineisto on mahdollista anonymisoida, kuten esimerkiksi usein haastatteluaineistoissa voidaan tehdä, avaaminen helpottuu. Tällöinkin on syytä panostaa etukäteissuunnitteluun.

Tutkimushankkeelle ja tutkijoille onkin erityisen tärkeää valmistella viimeistään hankkeen alussa se, miten tutkimusta ja sen tuloksia halutaan avata. Selkeät sopimukset kaikkien toimijoiden kanssa, mukaan lukien tutkimuskohteena olevat henkilöt, voivat mahdollistaa laajankin aineiston avaamisen ja ne tulee tehdä heti hankkeen alussa. Jälkikäteen niiden laatiminen on hankalaa ja aikaa vievää.

Tutkijoiden kannattaa ottaa yhteyttä jo aineistonkeruuta suunnitellessa siihen arkistoon, johon aikovat aineistoa tallentaa tutkimuksensa jälkeen. Näin arkiston asiantuntijat voivat auttaa huomioimaan tarvittavat toimet esimerkiksi tutkittavien informoinnissa, ja joko aineiston anonymisoinnin tai sen arkistoimisen henkilötietojen kannalta.

Uudet teknologiat myös mahdollistavat tutkimuskohteen monipuolisen havainnoinnin ja datan tallentamisen. Tästä kannattaa olla yhteydessä myös viimeistään tutkimushankkeen alussa datan tallentamisen ja avaamisen asiantuntijoihin, jotta tiedostomuotojen sopivuus varsinkin pitkäaikaiseen käyttöön voidaan varmistaa.

Lähteet
Järviluoma, H., Aula I., Pöllänen, S., Pärjälä, E. & Venäläinen, J. 2021. Kaupunki taiteena ja taitelijat kaupungissa – Taiteentekemisen ja ympäristön yhteismuotoutuminen aistielämäkerrallisilla kävellyillä. Teoksessa Humanistinen kaupunkitutkimus, toim. Tanja Vahtikari, Terhi Ainiala, Aura Kivilaakso, Pia Olsson & Panu Savolainen. Tampere: Vastapaino.

Järviluoma, H., & Ruotsalainen, J. 2018. Betoniporsaita avoimen tiedon valtatiellä: SENSOTRA-hanke tietosuojalainsäädännön murroksessa. Elore, 25(2). https://doi.org/10.30666/elore.77216

Briefly in English

The SENSOTRA project examines the experiences of different generations of their own habitat. Researchers in the project have been particularly interested in how different devices and technological aids affect people’s lives. The study focuses on the change in sensory environments experienced by three medium-sized European cities – Turku, Brighton, and Ljubljana – between 1950 and 2021. Half of the subjects are artists from different fields. The project leader, Helmi Järviluoma, Professor of Cultural Research, received a research grant from the European Research Council (ERC) of approximately EUR 1.9 million for a researcher for the period 2016–2021.

The project taught much about opening research data to public use for both researchers and data service providers. Humanistic research, which basically examines individuals, seems to be particularly challenging for both researchers and research subjects.

One way to open research data for wide audience is the SENSOTRA’s modified version that gives an overview – even a highly edited one – of what the material is. Sensotra Tour in an interactive web page that demonstrates the sensobiographic walks carried out in three cities. It uses 360-photos, 360-videos, soundscape recordings and recorded interviews. The excerpts of the interviews are acted by voice actors to secure the anonymity of the interviewees.

In certain cases, the actual research data containing personal data can be shared to researchers through permits for reuse in research. However, the practices for this are still taking shape. If it is possible to anonymize the data, as it is often for example with interview data, opening the data is easier. Even then, it is essential to plan carefully in advance how to open the data.

It is therefore important for the research project and researchers to prepare, latest at the beginning of the project, how the research and its results are to be opened. Clear agreements with all actors help in this and these must be made early on in the project. Post-preparation is cumbersome and time-consuming. At the very beginning of the data collection planning, researchers should contact the archive where they are planning to archive the data after the research. The experts in the archive can assist to consider all needed aspects such as informing the participants and either anonymizing the data or archiving it with personal data.

New technologies also enable versatile observation and storing different types of data. Here, it is also worth contacting experts in data management at the beginning of the research project, to ensure the suitability of the file formats, especially for long-term use and preservation.

Helmi Järviluoma, tutkimusjohtaja | Research Director
Humanistinen osasto / Suomen kieli ja kulttuuritieteet | School of Humanities / Finnish Language and Cultural Research

Anne Karhapää, tietoasiantuntija | Information specialist
Tomi Rosti, tietoasiantuntija | Information Specialist
Tutkimuksen tuki | Research support
Opetus- ja tietopalvelut | Training and information services

Jarmo Saarti, kirjaston johtaja | Library Director

---

Kirjoitus on alunperin julkaistu Itä-Suomen yliopiston kirjaston blogissa.

The sensescape is not the same for everybody. Our subjectivity and sensibility, shaped by previous experience, make us feel some qualities of the space around us in a specific way. We react differently to heat and wind, to the smell of a flower or the noise of traffic. Our heart beats for the mountains in the distance or for the flowing river at our feet. During a walk, our memory and imagination are trigged in unexpected and very personal ways.

And yet, when the other is near us, walking side-by-side, we are fully aware that he, or she, will be able to see, hear, smell, taste, and feel, what we are sensing. We just need to tell them. To show. He, she is like us, a human. Our species evolved in a way to coordinate senses: this allows us to do amazing things, together. Senses and coordinated action are fundamental for human life, for survival.

Our research investigates the role of the body, mind, memory, and imagination – an embodied consciousness – in building a coordinated sense of place, time, and identity. We are interested in how the human capacity to feel plays a role in the construction of unexpected relationships. Walking together in a place of choice is a powerful way to meet the other, as well as otherness within us.

In our study, refugees living in the Province of Lecco, Northern Italy, met local young adults for a walk in their “places of the heart”. It was before the Corona virus, before social isolation, and this crisis that will haunt all of us for the years to come. Now, a lonely walk around the block is what we can do. Meeting others – strangers – is dangerous. We are forgetting how to share our humanity.

So, it feels good to look at photographs taken by Silvia Luraschi, my co-researcher, during the sensobiographic walks in the summer of 2019. This Sunday, Silvia will meet online some of the participants for a dissemination conference, to refresh their memories – and ours – about those walks. About our humanness.

Laura Formenti, Full Professor in General and Social Pedagogy, University of Milano Bicocca

Pictures by Silvia Luraschi, Italy 2019

Leto 2020 je leto improviziranja in eksperimentiranja. Razlog je znan. Tako imenovano socialno distanciranje, ki seveda ni nič drugega kot fizično distanciranje, je v službi preprečevanja širjenja virusa Covid-19 poseglo tudi v izvedbo Sejma akademske knjige Liber.ac. Ta je bil, kot vsako leto, namenjen promociji akademske knjižne produkcije v širši javnosti, a je tokat potekal »drugače«, po »karantensko«. Sejem je, kot pravijo njegovi organizatorji, »zasnovan kot tridnevna javna prireditev s spremljevalnim programom, s katero se v slovenskem prostoru uveljavlja nov tip knjižnega sejma, obenem pa se vzpostavlja novo kulturno in komunikacijsko središče«. Praviloma poteka v parku Foersterjev vrt in bližnji okolici, letošnjega maja pa se je prireditev v največji meri odvila na različnih spletnih platformah.

Tokratno edicijo so organizatorji s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani naslovili Stopinje v mestu in jo namenili odkrivanju kulturnih, umetniških, raziskovalnih in znanstvenih sledi v Ljubljani ter njihovemu umeščanju v čas in prostor. V tem pogledu je Liber.ac 2020 zasledoval podobne cilje, kot jih zasledujemo v projektu SENSOTRA. Zato je bilo smiselno, da v neki obliki sodelujemo. Prvotna zamisel izvedbe je bila, da bi Rajko Muršič, Sandi Abram in Blaž Bajič pripravili sprehode, ki bi se osredinjali okoli zvočno-slušne izkušnje, veččutnega dojemanja okolice in preteklih doživetij v konkretnem prostoru. Ti sprehodi so bili vsekakor mišljeni kot dejanski, »fizkulturni« sprehodi v skupini, kjer bi udeleženke in udeleženci med seboj delili vtise in razmišljanja. Toda kaj ko tovrstna druženja v času pandemije niso bila dovoljena. In čeprav se je čez pomlad izkazalo, da lahko marsikatero reč opravimo po spletnih platformah, pa hoja v skupini po mestu gotovo ni med njimi. Poiskati je bilo treba drugo rešitev. Zato je sledilo nekaj improviziranja in eksperimentiranja.

Padla je odločitev, da se udeleženke in udeleženci sicer sestanemo prek spleta, kjer se pred in po sprehodu pogovorimo, sprehod pa vsak opravi sam ali v družbi članic in članov njenega oziroma njegovega gospodinjstva. Najprej je to pomenilo, da smo določili »pravila igre« t. i. čutnih sprehodov: odmerili smo čas za sprehod – trajali naj bi do 20 minut, fotografiranje in snemanje sta sicer bili zaželeni, a omejeni (omejevanje smo vzpostavili z namenom spodbujanja prisostvujočih k slikanju oziroma snemanju zgolj tistih res najbolj pomembnih in zanimivih zaznav), udeleženke in udeleženci pa naj takoj, ko se vrnejo s sprehoda, strnejo svoje vtise v krajšem zapisu, kasneje pa lahko pripravijo, če želijo, daljšo pisno refleksijo: nekatere prispele refleksije si lahko preberete spodaj. Nadalje je to pomenilo, da smo za določen čas poslovili in odpravili vsak na svoj špancir. V tem oziru se je spletna komponenta delavnice izkazala za nepričakovan blagoslov. Omogočila je, da smo se lahko sodelujoče in sodelujoči razkropili ne le po Ljubljani, kjer bi se sicer sprehajali, temveč po vsej Sloveniji in tudi onkraj njenih meja. Tako smo nazadnje lahko slišali pričevanja z zelo različnih lokacij: iz samega središča mesta, iz predmestij, s travnikov in gozdov.

Reči je treba, da je delavnica uspela. Njene uspešnosti seveda ne gre soditi zgolj po številu sodelujočih – pa že teh je bilo solidno število! – temveč po kvaliteti skupnega pogovora po individualnih sprehodih. In ta je bil nadvse zanimiv! Pa morda niti ne toliko zaradi zadev, ki so jih udeleženke in udeleženci izpostavili – čeprav, in to moramo nemudoma dodati, so prav vsi zaznali nekaj, kar bi najbrž le malokdo drugi, tudi če so pot zelo dobro poznali. Na teh izbranih poteh so skozi sprehod »izrazili« svojo lastno identiteto. Dokaj dolg pogovor je bil zanimiv (in pravzaprav lep) tudi zato, ker je bilo moč pri sodelujočih opazovati sam proces odkrivanja predhodno ne(za)znanega v sicer dobro znani okolici.

Nekaj vtisov, kot rečeno, si lahko preberete spodaj, v zapisih Kaje Poteko, Mance Voje, Rajka Muršiča in Blaža Bajiča ter vizualnem zapisu Ivana Mijačevića.

---

KAJA POTEKO

Merleau-Ponty, filozof, ki je v svojih delih na specifičen način nadaljeval Husserlov fenomenološki projekt, je v jedro svojega raziskovanja postavil tezo, da telesna percepcija predhaja kognitivni. Še preden svet spoznavamo konceptualno v kogniciji, tako Merleau-Ponty, ga spoznavamo s telesom. Kaj se zgodi, ko se želimo vrniti na mesto, ki predhaja znanju, o katerem pa znanje vselej govori? Zdi se, da natanko v to smer ciljajo čutni sprehodi, ki v fokus postavijo telo ter nam nalagajo odpiranje vseh čutov in pozornost, da bi lahko videli, slišali, vonjali, okusili, se dotikali, predvsem pa – bili dotaknjeni.

Ker so naša telesa vpeta v prostor, vgrajena v prostorski in družbeni kontekst, zaznava ni nikoli nevtralna, zato tudi odpiranje čutov, pomeni odpiranje, ki je zaznamovano z obstoječo situacijo. Ko stopim iz hiše, zaslišim petje ptic in veter, slišim zvok lastnih korakov, pa tudi odmevanje bolnišnične sirene. Pot skozi pografitiran podhod me pripelje do šole, kjer odmeva igra otrok na šolskem dvorišču, obenem pa tudi tišina na igrišču sosednjega vrtca – življenje se postopoma vrača nazaj, nekoliko štorasto, na kar me opozori dialog dveh staršev pred šolo, ki se sprašujeta o smiselnosti pokoronskih ukrepov. Štorasto ali ne, se je nazaj sploh vredno vrniti? Starejši grafit znanega provokativnega umetnika, t.i. vzorec iz otroštva, ki se na zidu pred mano razgalja skozi podobo medsebojno povezanih »zajcev«, govori o nasprotnem. To zdaj ni novo, to zdaj deluje v službi starega in stopa v smeri, ki je začrtana že dolgo, smeri »reševanja« posledic s krepitvijo njihovih vzrokov … Zdaj samo bolj zgoščeno in pospešeno… kakor je bil pospešen tudi moj korak ob ugotovitvi, da sem jih v 20 minut želela natrpati preveč. Ta odločitev je bila slaba, saj me je hitrost oropala natanko tistega, kar bi me lahko iztrgalo iz navade in mi dalo čas za opažanje sicer spregledanega. Ob zaključku opazim še grafit, ki je v sihnronizaciji z ostalimi političnimi grafiti zapisan v jasnem, hitro razumljivem jeziku: »Delavce na varno, politke v tovarno!« Odziv od spodaj, na ukrepe od zgoraj. Opazim tudi, da njegovega dvojnika par deset metrov stran, na fasadi za pošto, več ni – živel je zgolj malo dlje od muhe enodnevnice.

Kako dolgo bodo sporočila iz bližnje preteklosti in obstoječega trenutka ciljala v isto smeri? Pogled na kolesarnico pred hišo, ki je v teh dneh postala politično orodje par excellence, me je spomnil, kje bom čez dva dni. Kot je zapisal že Dewey: so stvari v telesu, ki so mu tuje, in so stvari zunaj telesa, ki mu pripadajo.

---

Manca Voje Stopinje v mestu – delavnica

Nahajala sem se na delu Poti ob žici, v bližini Dolgega mostu.

Že v pričakovanju začetka delavnice me je na vrtu spremljal glasen in konstanten zvok različnih ptic; to se mi je zdel prevladujoč zvočni pojav že vsaj skozi celotno karanteno – ali pa so zdaj zvoki ptic le bolj prišli do izraza.

Iz začetne pozicije sem se po mehki in rahlo močvirnati trati odpravila v predhodno izbrano smer sprehoda. Ko sem z vrta stopila na pot, sem pomislila, da je res lep dan: sončni žarki so prodirali skozi krošnje dreves in ustvarjali prijetno svetlobo. Poleg ptic sem zdaj slišala tudi zvok peska pod nogami.

Med hojo sem pogled usmerjala v vsako smer pred seboj in moje misli je nato prevzela neenakomerno pokošena trava ob straneh poti; za trenutek sem se spraševala, zakaj je tako.

V naslednjih nekaj korakih sem razmišljala, kako nimam občutka, da sem v mestu, saj sem bila sredi čudovite urejene narave. Srečala sem le dve osebi. Nikogar nisem slišala govoriti, le z nekega vrta se je oglasil kašelj, na kar smo morda v tem času bolj pozorni.

Spoznala sem, da še nikoli nisem hodila sama po tem odseku poti, pa stanujem v neposredni bližini že vsaj tri leta. Prvič sem se torej res poglobila v doživljanje okolice, kar mi je prineslo posebno veselje. K temu je pripomogel tudi  občutek ‘oksigeniranosti’ zraka – lahkotno dihanje, ki ga sicer, zaprta v sobi, ne zaznavam. Ves čas je pihal prijeten rahel veter.

Na dotik sem pravzaprav pozabila, zato so bile impresije večinoma vidne in slušne. Le pod nogami sem čutila strukturo tal. Vmes se je izmenjevala intenzivnost svetlobe: z močnega sonca v senčnost in oblačnost.

Prej nisem vedela za vse stranske stezice, ki se odcepijo od glavne in so me zato precej navdušile. Na približno polovici poti se je okrepil še zvok Gradaščice in avtoceste, ki se je skupaj s pticami dinamično spreminjal na različnih odsekih poti.

Stopila sem bližje k vodi, saj je bilo le na tej točki (fotografija levo) to najlažje. Na najbolj oddaljeni točki sprehoda je bila vidna tudi avtocesta, ki jo je prej zakrivalo rastlinje.

Ves čas delavnic sem čutila izjemen mir in spoznala, da me običajno cel dan spremlja hrup naprav in človeškega govora. Zato je ta čas presekal vsakodnevnega, ker sem se odklopila od vsega tega.

Ko sem se vračala nazaj na skupno nadaljevanje delavnice, sem imela še nekaj časa in zato zavila do zunanjega fitnesa. Na tablah z navodili za uporabnike me je takoj pritegnil in navdušil političen grafit (na sliki levo). Pri hoji skozi mesto vedno opažam različne grafite, ki se jih odkriva kot velikonočna jajca. Fotografirani grafit se mi je zdel najbolj urbana stvar na mojem sprehodu.

Izkušnja je bila zanimiva, ker nisem pričakovala, da bom v tako ‘navadni’ stvari zmogla izluščiti senzorična opažanja. Na delavnico sem se prijavila prav zato, da se preizkusim v metodi, poleg tega pa sem si želela pri drugih udeleženih slišati opise prvih praktičnih primerov senzorične avtoetnografije.

 

---

Blaž Bajič

Po dnevu predavanj, delavnice. Še dobro, da je večji del teh sestavljen iz poslušanja (ne pa govorjenja), iz hoje (ne pa sedenja)!

Sprehod sem izkoristil, da sem mimogrede dol odnesel smeti (dol – če stanuješ v bloku, ven – če stanuješ v hiši). Ko sem odprl vrata stanovanja, me je nekoliki presenetila odsotnost izrazitih vonjav. Če se preseliš v zate nov blok, tik pred vse splošnim lock-downom, in ta blok (s)poznaš v nenavadnem obdobju, ko so ljudje bili prisiljeni ostajati doma in dolgčas očitno preganjajo s preizkušanjem kuharskih in pekovskih receptur, ko so skupni prostori bili vsak dan temeljito očiščeni in razkuženi, ko se sosed odloči kaditi ob odprtem oknu na stopnišču, se pač navadiš, da ob tistih redkih priložnostih, ko končno zapustiš stanovanje (pa to ni pozno zvečer), da blok prevevaj izrazite vonjave. Tokrat nič. Stopnišče je brez opanega (!) vonja, niti tistega po zatohlosti in starem.

Že sprehod po stopnicah je kul, paše si pretegnit noge. Zazdi se mi, da je šop ključev v žepu nenavadno težak in glasen.  Zunaj je toplo, rahel vetrič, prijetno. Smeti odvržem – oziroma moram reči na silo staličim skozi režo – v enega tistih razmeroma novih »underground« smetnjakov. Čeprav je baje ena od njihovih prednosti v tem, da preprečujejo širjenje neprijetnih vonjav, jim danes to nikakor ne uspeva. Mogoče je pritisk, ne vem. No, pa saj tudi sicer ni dosti bolje.

Nadaljujem mimo parka, kjer je slišat pogovor in smeh klošarjev, ki tam pridno hengajo, bližnje trgovine in lokala, kjer sicer ko so stvari »normalne« prirejajo koncerte. Nekaj sem se jih tudi udeležil  … najbolj mi je v spominu ostal koncert Nemcev Embryo, čeprav je bil za v pozabo. Zavem se, da se kar nekako nostalgično spominjam »dobrih starih časov«, ko smo hodili na koncerte in spili kakšno pivo. Lokal so sicer ravno nekaj dni nazaj odprli, a še zdaleč ni tak, kot se ga spomnijam, poln ljudi, dokaj glasen, »zamegljen«. Deluje, po tiho.

 

Naredim krog okoli kompleksa, kjer je plesni studio, in zavijem proti Ljubljanici. Vmes se ustavim in pogledam ptičjo hišico, postavljeno na visok drog. Ptičev ni bilo opaziti. Ne vem, zakaj, a zopet obrnem, nazaj proti bloku in se tako obsodim na zelo kratek sprehod. Pri smeteh – kaj je danes z mano pa temi smetnjaki!? – opazim lepo in bujno travo oz. rastje, ki je videti skoraj kot nekakšna pšenica, klasje je prav izrazito. Videti je zelo touchable – tudi je! Zgleda tudi, da bi bilo super ležat v takšni travi, če ne bilo zraven smetnjakov in ceste … Ključi v žepu še vedno žvenketajo.

 

Zdelo se mi je, da sem bil zunaj že dolgo in da morda zamujam na nadaljevanje delavnice. Skorajda stečem po stopnicah, odklenem vrata in nazaj na kavč. V zadnjih mesecih sem skoraj zvrtal luknjo vanj. Oziroma: prilagodila sva se drug drugemu.

---

Rajko Muršič

Impresija solističnega čutnega sprehoda, 20. 5. 2020

Čeprav sem se trudil odpreti vsem čutom, je moj solo sprehod označeval predvsem zvok, natančneje zven stopinj, ki so bile tokrat nekoliko mehkejše, saj sem nosil športne copate. Ritem korakov, enakomerno gibanje skozi zrak, ki sem ga ves čas čutil na koži kot veter, sta bili stalnica sprehoda.

Zrak, ki se me je ves čas dotikal, v glavnem božal od zadaj, je bil vlažen. Nisem ga ravno občutil kot vlažne brisače na ramenih, toda nekako sem imel občutek prehoda v kopalnico ali iz nje.

Poleg korakov sem ves čas sprehoda poslušal ptice, ki so preglasile tudi zelo hrupen promet na Tržaški. Veliko ptic. Morda jih je dejansko vedno več.

Odločil sem se prečkati železnico oz. poiskati podhod, da se preizkusim v samoposlušanju podhodnega prehoda. No, vlak je pripeljal, še preden sem se približal prehodu, tako da sem vedel, da v podhodu ne bo neposrednega soočanja s to jekleno maso. Čeprav je bil daleč, sem si domišljal, da se mi stopala tresejo zaradi njegove tonaže.

Na sprehodu me je spremljal vonj sveže pokošene trave – ali pogled na enakomerno pokošeno travo med bloki in na dvoriščih. Dotik te trave me je spomnil na nogometno igrišče. Nekdo je v oddaljeni preteklosti res znal odlično skrbeti za Branikovo pomožno igrišče.

Porezana živa meja sicer ni oddajala svojega vonja, jo je pa bil izziv prijeti: ostrina porezanih vej je povsem drugačna od mehkobe sveže pokošene trave.

Ko sem končno prišel do podhoda, sem najprej naredil nekaj posnetkov, nato pa se umaknil ženski, ki je prav takrat hodila po tem tesnem podhodu. Ko sem se končno premaknil skozenj, se je na drugi strani zaslišal glas nekoga, ki je kar glasno narekoval nekaj nekomu v telefon. Vlaka od nikoder. Pa vendar: drugačen zrak v podhodu, posebna ojačitev lastnih korakov in predstava odboja zvoka ter tudi dihanja in zraka. Občutek, kot bi bil v zelo majhni sobici. Sklonjen in previden. Sam.

Nazaj grede sem se ustavil v pekarnici, kjer prodajajo veganske dobrote. Kadar ga pogrejejo, je burek tisti, ki označuje vonj prostora. Tokrat ni bilo nobene gneče. Pod masko sem vonjal samo svoj lasten izdih. A so pekarnice tako prijeten prostor: ko se prvič dotakneš kruha ali drugih zapečenih jedi, se vedno vrneš nazaj. In ko se zapro za teboj vrata in se utopiš v hrup mestne vpadnice, bi najraje stekel nazaj, v zavetje.

---

Ivan Mijačević – Čutni sprehod po okolišu ulice Ivana Tavčarja

 

1. Strmo navzdol

 

2. Za Zavodom Zavarovanja Zdravja Slovenije

 

3. Skozi nabiralnik

 

4. V šestdestih sekundah slepo do javnih medijev – Po prepihu vas prepoznam

 

5. S srebrnino ometanimi dlanmi na Kolodvorski

 

6. One na (o)sveže(ne)m zraku

 

7. Prepovedana ustavitev in parkiranje, razen za dva P(rva) M(inista) ter veleposlaništvo nad njima

 

8. Bratovščina levo od vhoda

 

9. Bratovščina desno od vhoda

 

10. Bratovščina vizavi

 

11. Dva in nič so množina

 

13. Neomajni veliki slavist

 

15. Za nosom z zanosom

 

 

16. Tak si sodišče – v 3 p.m. z dovoljenjem v MOL-u

 

17. Še na drugi strani sodstva

 

18. Še pa še na drugi strani sodstva

 

19. Čas pred (foto)kopijo

 

20. Še pa še paše na drugi strani sodstva

 

21. Predaja doma

 

 

22. Še pa še paše pa grize na drugi strani sodstva

 

23. Še pa še paše pa šepa na drugi strani sodstva

 

24. V-tla-kovan pogled

 

25. Pozor, 3 stopnice!!!

 

26. Ljubljane najboljše

 

27. Mara Ton

 

28. Podoba za mojo slino

 

June 29, 2020 was a long-awaited day in Finland. After the three months of staring steadily at the first rapidly rising and then slowly declining Covid-19 figures, the number of patients in intensive care finally went back to zero. Already two weeks earlier, the Finnish government had revoked the Emergency Powers Act, signalling a steady but careful shift towards a “new normal”: a sort-of-ordinary social life still haunted by a cautionary undertone.

Although Finland never went to a complete lockdown – there were no curfews, half of the employees worked on-site, the nurseries remained open throughout the spring –, the experiences of the strange and frightening period are still largely to be processed, debated and critically unpacked. While the media discourse and the governmental sources stressed that “we’re all in the same boat”, there was actually a mishmash of tiny vessels with tremendously varying capacities in which people had to sail through the unknown sea.

The experience(s) of Covid-19 are illuminating also for sensory studies, even if still too close to be thoroughly scrutinised. The regulations and recommendations for physical distancing imposed a sort of “sensory lockdown”, a massive in vivo socio-cultural experiment that could have never been implemented without the threat of the pandemic.

It would be natural to think of the past spring in terms of sensory deprivation: we were advised not to touch other people or even to be in the same physical space with them. We had to let go of elementary ways of connecting bodily with others. Also, what was meant as physical distancing quickly became social distancing. Even the spatial boundaries inside which we could wander were severely limited.

However, and especially from the perspective of sensory studies, it is also important to look into how people remediated and reconfigured their habits and sensory relations in the exceptional conditions. A sudden disruption of the accustomed senso-social order not only gives hints about how the “old normal” was constituted in the first place but also sheds light to how people devise new improvisatory tactics that may go well beyond merely compensating for the reduced physical contacts. We were deprived of certain modes of sensing (-together) but surging or even abundant with other ones.

For Sensotra, in April 2020, our little worry among the much bigger worries was to decide on what to do with our much-anticipated international conference: Urban-related sensoria. Transferring a sensory studies conference into a purely digital space was not an easy decision to make. Many sensorial and bodily elements – sights, smells, sounds, or proprioseptics of walking together – would evidently be lost. Neither could we enjoy the particular landscape (in Koli national park, Finland) what we thought would have provided an inspiring backdrop for exchanging and developing ideas. However, we did not want either to throw away the unique opportunity of bringing together researchers, artists and activists around the common topic – of sensing the urban space.

In June 2020, when preparing the technical aspects of the online conference, I already felt “Zoom-exhausted”. Even that the online teaching for the spring term at the University of Eastern Finland went quite smoothly, I had recognised that the online-only working mode had become burdensome: in every Zoom meeting, there seemed to be less cameras on, and less smiling faces in the ones that were. We were, or at least some of us felt being, overburdened by a restricted mode of sensory communication.

The decision of organising the Urban sensoria conference online somehow reflects the approach that Sensotra takes towards the historical transformations of the sensoria more generally: we acknowledge that the changes brought about by new technologies (such as smartphones) can be (and often are) drastic, pushing away customary ways of relating to the environment and other people. Still, we cannot submerge ourselves into a melancholy that would prevent us from seeing the novel and emerging modes of sensing-together.

From my perspective, which is evidently a partial one, the conference was a success. Instead of negative affects invoked by the Zoom burden, what I witnessed was a prolonged moment of warm-heartedness, togetherness, and conviviality. Even that we heard very kind words about how the conference was organised, it is obvious that this kind of atmosphere cannot be created top-down. Instead, it emerges (if emerges!) semi-spontaneously by and amongst those who come and converge. This said, I wish to thank all of the participants for making the event possible!

Recalibrating after the sensory lockdown is not only about remembering and learning again how to hug a friend without hesitation, but also about building upon and extending on the new modes of connecting, be them “offline” or “online” – or preferably both. Not only the pandemic but also the climate emergency requires us to reconsider our mobility practices as “global academics”. While online conferences cannot replace the atmosphere and open and undetermined potential of the offline ones, they can still teach us to appreciate more the precious moments of converging for a common cause.

Juhana Venäläinen, Assistant Professor of Cultural Studies, University of Eastern Finland