blazb, Author at SENSORY TRANSFORMATIONS

Leto 2020 je leto improviziranja in eksperimentiranja. Razlog je znan. Tako imenovano socialno distanciranje, ki seveda ni nič drugega kot fizično distanciranje, je v službi preprečevanja širjenja virusa Covid-19 poseglo tudi v izvedbo Sejma akademske knjige Liber.ac. Ta je bil, kot vsako leto, namenjen promociji akademske knjižne produkcije v širši javnosti, a je tokat potekal »drugače«, po »karantensko«. Sejem je, kot pravijo njegovi organizatorji, »zasnovan kot tridnevna javna prireditev s spremljevalnim programom, s katero se v slovenskem prostoru uveljavlja nov tip knjižnega sejma, obenem pa se vzpostavlja novo kulturno in komunikacijsko središče«. Praviloma poteka v parku Foersterjev vrt in bližnji okolici, letošnjega maja pa se je prireditev v največji meri odvila na različnih spletnih platformah.

Tokratno edicijo so organizatorji s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani naslovili Stopinje v mestu in jo namenili odkrivanju kulturnih, umetniških, raziskovalnih in znanstvenih sledi v Ljubljani ter njihovemu umeščanju v čas in prostor. V tem pogledu je Liber.ac 2020 zasledoval podobne cilje, kot jih zasledujemo v projektu SENSOTRA. Zato je bilo smiselno, da v neki obliki sodelujemo. Prvotna zamisel izvedbe je bila, da bi Rajko Muršič, Sandi Abram in Blaž Bajič pripravili sprehode, ki bi se osredinjali okoli zvočno-slušne izkušnje, veččutnega dojemanja okolice in preteklih doživetij v konkretnem prostoru. Ti sprehodi so bili vsekakor mišljeni kot dejanski, »fizkulturni« sprehodi v skupini, kjer bi udeleženke in udeleženci med seboj delili vtise in razmišljanja. Toda kaj ko tovrstna druženja v času pandemije niso bila dovoljena. In čeprav se je čez pomlad izkazalo, da lahko marsikatero reč opravimo po spletnih platformah, pa hoja v skupini po mestu gotovo ni med njimi. Poiskati je bilo treba drugo rešitev. Zato je sledilo nekaj improviziranja in eksperimentiranja.

Padla je odločitev, da se udeleženke in udeleženci sicer sestanemo prek spleta, kjer se pred in po sprehodu pogovorimo, sprehod pa vsak opravi sam ali v družbi članic in članov njenega oziroma njegovega gospodinjstva. Najprej je to pomenilo, da smo določili »pravila igre« t. i. čutnih sprehodov: odmerili smo čas za sprehod – trajali naj bi do 20 minut, fotografiranje in snemanje sta sicer bili zaželeni, a omejeni (omejevanje smo vzpostavili z namenom spodbujanja prisostvujočih k slikanju oziroma snemanju zgolj tistih res najbolj pomembnih in zanimivih zaznav), udeleženke in udeleženci pa naj takoj, ko se vrnejo s sprehoda, strnejo svoje vtise v krajšem zapisu, kasneje pa lahko pripravijo, če želijo, daljšo pisno refleksijo: nekatere prispele refleksije si lahko preberete spodaj. Nadalje je to pomenilo, da smo za določen čas poslovili in odpravili vsak na svoj špancir. V tem oziru se je spletna komponenta delavnice izkazala za nepričakovan blagoslov. Omogočila je, da smo se lahko sodelujoče in sodelujoči razkropili ne le po Ljubljani, kjer bi se sicer sprehajali, temveč po vsej Sloveniji in tudi onkraj njenih meja. Tako smo nazadnje lahko slišali pričevanja z zelo različnih lokacij: iz samega središča mesta, iz predmestij, s travnikov in gozdov.

Reči je treba, da je delavnica uspela. Njene uspešnosti seveda ne gre soditi zgolj po številu sodelujočih – pa že teh je bilo solidno število! – temveč po kvaliteti skupnega pogovora po individualnih sprehodih. In ta je bil nadvse zanimiv! Pa morda niti ne toliko zaradi zadev, ki so jih udeleženke in udeleženci izpostavili – čeprav, in to moramo nemudoma dodati, so prav vsi zaznali nekaj, kar bi najbrž le malokdo drugi, tudi če so pot zelo dobro poznali. Na teh izbranih poteh so skozi sprehod »izrazili« svojo lastno identiteto. Dokaj dolg pogovor je bil zanimiv (in pravzaprav lep) tudi zato, ker je bilo moč pri sodelujočih opazovati sam proces odkrivanja predhodno ne(za)znanega v sicer dobro znani okolici.

Nekaj vtisov, kot rečeno, si lahko preberete spodaj, v zapisih Kaje Poteko, Mance Voje, Rajka Muršiča in Blaža Bajiča ter vizualnem zapisu Ivana Mijačevića.

KAJA POTEKO

Merleau-Ponty, filozof, ki je v svojih delih na specifičen način nadaljeval Husserlov fenomenološki projekt, je v jedro svojega raziskovanja postavil tezo, da telesna percepcija predhaja kognitivni. Še preden svet spoznavamo konceptualno v kogniciji, tako Merleau-Ponty, ga spoznavamo s telesom. Kaj se zgodi, ko se želimo vrniti na mesto, ki predhaja znanju, o katerem pa znanje vselej govori? Zdi se, da natanko v to smer ciljajo čutni sprehodi, ki v fokus postavijo telo ter nam nalagajo odpiranje vseh čutov in pozornost, da bi lahko videli, slišali, vonjali, okusili, se dotikali, predvsem pa – bili dotaknjeni.

Ker so naša telesa vpeta v prostor, vgrajena v prostorski in družbeni kontekst, zaznava ni nikoli nevtralna, zato tudi odpiranje čutov, pomeni odpiranje, ki je zaznamovano z obstoječo situacijo. Ko stopim iz hiše, zaslišim petje ptic in veter, slišim zvok lastnih korakov, pa tudi odmevanje bolnišnične sirene. Pot skozi pografitiran podhod me pripelje do šole, kjer odmeva igra otrok na šolskem dvorišču, obenem pa tudi tišina na igrišču sosednjega vrtca – življenje se postopoma vrača nazaj, nekoliko štorasto, na kar me opozori dialog dveh staršev pred šolo, ki se sprašujeta o smiselnosti pokoronskih ukrepov. Štorasto ali ne, se je nazaj sploh vredno vrniti? Starejši grafit znanega provokativnega umetnika, t.i. vzorec iz otroštva, ki se na zidu pred mano razgalja skozi podobo medsebojno povezanih »zajcev«, govori o nasprotnem. To zdaj ni novo, to zdaj deluje v službi starega in stopa v smeri, ki je začrtana že dolgo, smeri »reševanja« posledic s krepitvijo njihovih vzrokov … Zdaj samo bolj zgoščeno in pospešeno… kakor je bil pospešen tudi moj korak ob ugotovitvi, da sem jih v 20 minut želela natrpati preveč. Ta odločitev je bila slaba, saj me je hitrost oropala natanko tistega, kar bi me lahko iztrgalo iz navade in mi dalo čas za opažanje sicer spregledanega. Ob zaključku opazim še grafit, ki je v sihnronizaciji z ostalimi političnimi grafiti zapisan v jasnem, hitro razumljivem jeziku: »Delavce na varno, politke v tovarno!« Odziv od spodaj, na ukrepe od zgoraj. Opazim tudi, da njegovega dvojnika par deset metrov stran, na fasadi za pošto, več ni – živel je zgolj malo dlje od muhe enodnevnice.

Kako dolgo bodo sporočila iz bližnje preteklosti in obstoječega trenutka ciljala v isto smeri? Pogled na kolesarnico pred hišo, ki je v teh dneh postala politično orodje par excellence, me je spomnil, kje bom čez dva dni. Kot je zapisal že Dewey: so stvari v telesu, ki so mu tuje, in so stvari zunaj telesa, ki mu pripadajo.

Manca Voje Stopinje v mestu – delavnica

Nahajala sem se na delu Poti ob žici, v bližini Dolgega mostu.

Že v pričakovanju začetka delavnice me je na vrtu spremljal glasen in konstanten zvok različnih ptic; to se mi je zdel prevladujoč zvočni pojav že vsaj skozi celotno karanteno – ali pa so zdaj zvoki ptic le bolj prišli do izraza.

Iz začetne pozicije sem se po mehki in rahlo močvirnati trati odpravila v predhodno izbrano smer sprehoda. Ko sem z vrta stopila na pot, sem pomislila, da je res lep dan: sončni žarki so prodirali skozi krošnje dreves in ustvarjali prijetno svetlobo. Poleg ptic sem zdaj slišala tudi zvok peska pod nogami.

Med hojo sem pogled usmerjala v vsako smer pred seboj in moje misli je nato prevzela neenakomerno pokošena trava ob straneh poti; za trenutek sem se spraševala, zakaj je tako.

V naslednjih nekaj korakih sem razmišljala, kako nimam občutka, da sem v mestu, saj sem bila sredi čudovite urejene narave. Srečala sem le dve osebi. Nikogar nisem slišala govoriti, le z nekega vrta se je oglasil kašelj, na kar smo morda v tem času bolj pozorni.

Spoznala sem, da še nikoli nisem hodila sama po tem odseku poti, pa stanujem v neposredni bližini že vsaj tri leta. Prvič sem se torej res poglobila v doživljanje okolice, kar mi je prineslo posebno veselje. K temu je pripomogel tudi občutek ‘oksigeniranosti’ zraka – lahkotno dihanje, ki ga sicer, zaprta v sobi, ne zaznavam. Ves čas je pihal prijeten rahel veter.

Na dotik sem pravzaprav pozabila, zato so bile impresije večinoma vidne in slušne. Le pod nogami sem čutila strukturo tal. Vmes se je izmenjevala intenzivnost svetlobe: z močnega sonca v senčnost in oblačnost.

Prej nisem vedela za vse stranske stezice, ki se odcepijo od glavne in so me zato precej navdušile. Na približno polovici poti se je okrepil še zvok Gradaščice in avtoceste, ki se je skupaj s pticami dinamično spreminjal na različnih odsekih poti.

Stopila sem bližje k vodi, saj je bilo le na tej točki (fotografija levo) to najlažje. Na najbolj oddaljeni točki sprehoda je bila vidna tudi avtocesta, ki jo je prej zakrivalo rastlinje.

Ves čas delavnic sem čutila izjemen mir in spoznala, da me običajno cel dan spremlja hrup naprav in človeškega govora. Zato je ta čas presekal vsakodnevnega, ker sem se odklopila od vsega tega.

Ko sem se vračala nazaj na skupno nadaljevanje delavnice, sem imela še nekaj časa in zato zavila do zunanjega fitnesa. Na tablah z navodili za uporabnike me je takoj pritegnil in navdušil političen grafit (na sliki levo). Pri hoji skozi mesto vedno opažam različne grafite, ki se jih odkriva kot velikonočna jajca. Fotografirani grafit se mi je zdel najbolj urbana stvar na mojem sprehodu.

Izkušnja je bila zanimiva, ker nisem pričakovala, da bom v tako ‘navadni’ stvari zmogla izluščiti senzorična opažanja. Na delavnico sem se prijavila prav zato, da se preizkusim v metodi, poleg tega pa sem si želela pri drugih udeleženih slišati opise prvih praktičnih primerov senzorične avtoetnografije.

Blaž Bajič

Po dnevu predavanj, delavnice. Še dobro, da je večji del teh sestavljen iz poslušanja (ne pa govorjenja), iz hoje (ne pa sedenja)!

Sprehod sem izkoristil, da sem mimogrede dol odnesel smeti (dol – če stanuješ v bloku, ven – če stanuješ v hiši). Ko sem odprl vrata stanovanja, me je nekoliki presenetila odsotnost izrazitih vonjav. Če se preseliš v zate nov blok, tik pred vse splošnim lock-downom, in ta blok (s)poznaš v nenavadnem obdobju, ko so ljudje bili prisiljeni ostajati doma in dolgčas očitno preganjajo s preizkušanjem kuharskih in pekovskih receptur, ko so skupni prostori bili vsak dan temeljito očiščeni in razkuženi, ko se sosed odloči kaditi ob odprtem oknu na stopnišču, se pač navadiš, da ob tistih redkih priložnostih, ko končno zapustiš stanovanje (pa to ni pozno zvečer), da blok prevevaj izrazite vonjave. Tokrat nič. Stopnišče je brez opanega (!) vonja, niti tistega po zatohlosti in starem.

Že sprehod po stopnicah je kul, paše si pretegnit noge. Zazdi se mi, da je šop ključev v žepu nenavadno težak in glasen. Zunaj je toplo, rahel vetrič, prijetno. Smeti odvržem – oziroma moram reči na silo staličim skozi režo – v enega tistih razmeroma novih »underground« smetnjakov. Čeprav je baje ena od njihovih prednosti v tem, da preprečujejo širjenje neprijetnih vonjav, jim danes to nikakor ne uspeva. Mogoče je pritisk, ne vem. No, pa saj tudi sicer ni dosti bolje.

Nadaljujem mimo parka, kjer je slišat pogovor in smeh klošarjev, ki tam pridno hengajo, bližnje trgovine in lokala, kjer sicer ko so stvari »normalne« prirejajo koncerte. Nekaj sem se jih tudi udeležil … najbolj mi je v spominu ostal koncert Nemcev Embryo, čeprav je bil za v pozabo. Zavem se, da se kar nekako nostalgično spominjam »dobrih starih časov«, ko smo hodili na koncerte in spili kakšno pivo. Lokal so sicer ravno nekaj dni nazaj odprli, a še zdaleč ni tak, kot se ga spomnijam, poln ljudi, dokaj glasen, »zamegljen«. Deluje, po tiho.

Naredim krog okoli kompleksa, kjer je plesni studio, in zavijem proti Ljubljanici. Vmes se ustavim in pogledam ptičjo hišico, postavljeno na visok drog. Ptičev ni bilo opaziti. Ne vem, zakaj, a zopet obrnem, nazaj proti bloku in se tako obsodim na zelo kratek sprehod. Pri smeteh – kaj je danes z mano pa temi smetnjaki!? – opazim lepo in bujno travo oz. rastje, ki je videti skoraj kot nekakšna pšenica, klasje je prav izrazito. Videti je zelo touchable – tudi je! Zgleda tudi, da bi bilo super ležat v takšni travi, če ne bilo zraven smetnjakov in ceste … Ključi v žepu še vedno žvenketajo.

Zdelo se mi je, da sem bil zunaj že dolgo in da morda zamujam na nadaljevanje delavnice. Skorajda stečem po stopnicah, odklenem vrata in nazaj na kavč. V zadnjih mesecih sem skoraj zvrtal luknjo vanj. Oziroma: prilagodila sva se drug drugemu.

Rajko Muršič

Impresija solističnega čutnega sprehoda, 20. 5. 2020

Čeprav sem se trudil odpreti vsem čutom, je moj solo sprehod označeval predvsem zvok, natančneje zven stopinj, ki so bile tokrat nekoliko mehkejše, saj sem nosil športne copate. Ritem korakov, enakomerno gibanje skozi zrak, ki sem ga ves čas čutil na koži kot veter, sta bili stalnica sprehoda.

Zrak, ki se me je ves čas dotikal, v glavnem božal od zadaj, je bil vlažen. Nisem ga ravno občutil kot vlažne brisače na ramenih, toda nekako sem imel občutek prehoda v kopalnico ali iz nje.

Poleg korakov sem ves čas sprehoda poslušal ptice, ki so preglasile tudi zelo hrupen promet na Tržaški. Veliko ptic. Morda jih je dejansko vedno več.

Odločil sem se prečkati železnico oz. poiskati podhod, da se preizkusim v samoposlušanju podhodnega prehoda. No, vlak je pripeljal, še preden sem se približal prehodu, tako da sem vedel, da v podhodu ne bo neposrednega soočanja s to jekleno maso. Čeprav je bil daleč, sem si domišljal, da se mi stopala tresejo zaradi njegove tonaže.

Na sprehodu me je spremljal vonj sveže pokošene trave – ali pogled na enakomerno pokošeno travo med bloki in na dvoriščih. Dotik te trave me je spomnil na nogometno igrišče. Nekdo je v oddaljeni preteklosti res znal odlično skrbeti za Branikovo pomožno igrišče.

Porezana živa meja sicer ni oddajala svojega vonja, jo je pa bil izziv prijeti: ostrina porezanih vej je povsem drugačna od mehkobe sveže pokošene trave.

Ko sem končno prišel do podhoda, sem najprej naredil nekaj posnetkov, nato pa se umaknil ženski, ki je prav takrat hodila po tem tesnem podhodu. Ko sem se končno premaknil skozenj, se je na drugi strani zaslišal glas nekoga, ki je kar glasno narekoval nekaj nekomu v telefon. Vlaka od nikoder. Pa vendar: drugačen zrak v podhodu, posebna ojačitev lastnih korakov in predstava odboja zvoka ter tudi dihanja in zraka. Občutek, kot bi bil v zelo majhni sobici. Sklonjen in previden. Sam.

Nazaj grede sem se ustavil v pekarnici, kjer prodajajo veganske dobrote. Kadar ga pogrejejo, je burek tisti, ki označuje vonj prostora. Tokrat ni bilo nobene gneče. Pod masko sem vonjal samo svoj lasten izdih. A so pekarnice tako prijeten prostor: ko se prvič dotakneš kruha ali drugih zapečenih jedi, se vedno vrneš nazaj. In ko se zapro za teboj vrata in se utopiš v hrup mestne vpadnice, bi najraje stekel nazaj, v zavetje.

Ivan Mijačević – Čutni sprehod po okolišu ulice Ivana Tavčarja